© 2018 by Artes Liberales, d.o.o.

Pogled naprej

Ob osamosvojitvi si nihče med nami ni predstavljal, da bo pot v sodobno demokratično družbo tako dolgotrajna. Na nek način smo že vsi utrujeni od te naše tranzicije, zato na tem mestu ne bi obnavljal in našteval vseh deviacij in afer s katerimi smo se oziroma se srečujemo. Celostno gledano smo se znašli v situaciji, ki kaže na to, da nismo sposobni ali pa si ne želimo postati normalna pravna in socialna država v kateri se spoštujejo in predvsem uresničujejo zaveze zapisane v Ustavi, kaj šele, da bi vzpostavili gospodarska in socialna okolja za konkurenčne izzive, s katerimi se srečujemo in ki so še pred nami.

Zato je današnja tribuna Katedrale svobode tudi posledica stanja v katerem se nahajamo.

 

Pred nas postavlja premislek:

  1. o potrebi Konvencije za nacionalni program in

  2. vprašanje kako to potrebo udejanjiti. Ali za to potrebujemo novo stranko, kakšno in zakaj? 

 

Naj najprej utemeljim - zakaj!

 

Zadnjih dveh državnozborskih volitev se je udeležilo zgolj 50 % volilk in volilcev. Leta 2014, 51%, letos 52 %. Še slabšo volilno udeležbo so pokazale letošnje lokalne volitve in predsedniške lansko leto. Samo za primerjavo, volilna udeležba na letošnjih volitvah v Italiji je bila 73 %, na Madžarskem 70%, lani v  Nemčiji 76 % in v Avstriji celo 80 %. Volilna udeležba v Sloveniji pa kaže, da dobra četrtina volilcev, 400.000 njih, ne vidi svojih zastopnikov in zaupanja, verodostojnosti v obstoječih političnih strankah, da bi se udeležili volitev. Za prispodobo stanja v katerem se nahajamo citiram Ivana Cankarja, ki je pred več kot 100 leti napisal narod ni videl stranke, stranka ni videla naroda.

 

Kaj si želim, da bi dosegli s to tribuno?

 

Da kot civilna družba uveljavljamo prioritete svobodnega gospodarskega in socialnega razvoja družbe, tudi kot odgovor interesom oblastne politike, ki več ali manj stremi zgolj:

  1. k ohranjanju obstoječih monopolnih okolij pod njenim vplivom in nadzorom, ki trdoživo obstajajo kot tranzicijski relikti nekdanje nesvobodne države tako rekoč še vedno v vseh njenih sistemih in sub-sistemih in

  2. da se onemogoči monopolne, diskriminatorne in koruptne interese tranzicijskih omrežij v spregi z vsakokratno oblastno politiko.

 

V Sloveniji je civilna družba, ki je liberalno demokratično naravnana odrinjena na margino roba, razen, ko govorimo o institucionalno organiziranih zavodih in organizacijah, ki podpirajo levi politični spekter in so tudi v precejšnji meri financirane iz javnih sredstev. Za ta del civilne družbe je značilno psovanje z neoliberalizmom vsega kar predstavlja odmik od z marksizmom impregniranega mišljenja. 

V državah razvitega sveta obstajajo različne fundacije, pri nas jih ne poznamo, ki so pomemben sogovornik v kreiranju prioritet države. Na primeru Nemčije so njihovi ustanovitelji različne korporacijekot so; Siemens, Bosch, Wolksvagen, Bertelsmann… ali pa imajo te fundacije, kot so; Adenauer Stiftung, Eckart Stiftung, Friedrich Naumann Stiftung, politična zaledja v različnih političnih strankah.Mediji in politične stranke jih ne problematizirajo kot oviro, prav nasprotno. Njihovo delovanje sprejemajo kot presežek, ki prispeva k razvoju države. 

Zato je lahko Katedrala svobode eden prvih korakov v smeri normalizacije naše družbe.

TOMAŽ ZALAZNIK

Ljubljana, avgust 2019

Katedrala svobode - 

Konvencija za nacionalni program

  1. Povolilne zadrege, neobetavne jesenske politične spremembe in napovedi so spodbudile Odprto pismo poslancem in slovenski javnosti, objavljeno 13. avgusta 2018. Bistvo Odprtega pisma je bil predlog široke, velike in razvojne koalicije, v kateri bi sodelovale  leve in  desne stranke, z dvotretjinsko večino v parlamentu. To bi bilo potrebno za uveljavitev ustavnih sprememb in za oblikovanje nacionalnega soglasja o reformah za končanje tranzicije in normalizacijo države. Vlado naj bi vodil predsednik vlade, ki bi bil nevtralen posrednik med stranema, ki sta se zapletli v medsebojno izključevanje.
     

  2. Vemo, da pobude naslovniki, ki bi o njej lahko odločili, zlasti poslanci Državnega zbora, niso sprejeli, osrednji slovenski tiskani mediji pa so o njej molčali. Tak odziv je bil tudi verjeten. Vendar, priložnost je bila ponujena in če je ideja dobra, ni razloga, da bi jo opustili, ne da bi  ji dali priložnosti tudi za naprej. Pred vami so predlogi za nadaljevanje pobude.
     

  3. Prvi predlogi iz Odprtega pisma sov tem trenutku videti neuresničljivi, vendar utegnejo postati v primeru vladne krize ter negotovih ali celo kriznih razmer v državi, v Evropi in v svetu, spet aktualni. Marsikje, ne le v krogih, ki so blizu podpisnikom pričujočega besedila, se je začela razprava, kako naprej. Slovenske razmere vsebujejo elemente politične omejenosti in zbujajo asociacije na politike, stranke in gibanja,  kot so italijansko Gibanje 5 zvezdic, pa tudi na levičarske ambicije v Grčiji (Siriza), Španiji (Podemos) in celo v Venezueli. Aktualno stanje demokracije v Sloveniji je daleč od upanj slovenske pomladi, ko je nastajala slovenska država, in kaže celo znamenja nazadovanja v smer bivšega sistema realnega socializma. Nastala je pobuda številka dve. 
     

  4. Dogovorili smo se za ime Katedrala svobode, kot je Jože Plečnik poimenoval svoj neuresničeni načrt za slovenski parlament. Pobuda se osredotoča na intelektualno razpravo in alternativno razmišljanje, katerega rezultat naj bi bil program nacionalnega razvoja, konkretneje nacionalni program zakonodajnih in drugih vladnih ukrepov za reforme ustavne ureditve, gospodarstva in družbene dejavnosti, izvajane bodisi kot javne službe ali kot tržne storitve in dobrine, ki naj zagotovijo napredek Slovenije za dosego vsakršne blaginje, ki si jo zaslužijo Slovenci in Slovenke glede na njihovo pregovorno delavnost, poštenje ter iznajdljivost. Nacionalni program naj bi bil objavljen in pojasnjen slovenski javnosti ter njenim političnim predstavnikom.
     

  5. Podpisniki tukajšnje nove pobude za konvencijo (Jambrek, Rupel, Jordan, Avbelj, Zalaznik, Pučnik, Zupan) štejemo usmeritve koalicijske pogodbe aktualne leve in socialistične vlade Republike Slovenije za korak nazaj. Populistični poskusi ugajanja najbolj revnim slojem v državi in demagogija uravnilovke v škodo napredka, ustvarjalnosti, podjetnosti in vsakršne sproščenosti slovenske civilne družbe, gospodarstva in države predstavljajo  perspektivo nazadovanja Slovenije. Pomenijo njeno oddaljevanje in osamitev  v razmerju do naprednih, liberalnih in demokratičnih procesov v Evropi. 
     

  6. V pogovorih in posvetovanjih v krogu kolegic in kolegov so se za uresničitev razvojnih sprememb izoblikovale nekatere iztočnice in usmeritve. Zadržanost do obstoječih slabih praks slovenskih tranzicijskih vlad nam narekuje resno in poglobljeno analizo. Kakršnikoli ukrepi in predlogi ukrepov morajo biti utemeljeni na preskušenih in načelnih izhodiščih ter na strokovnih in pogumnih intelektualnih spoznanjih. Naša skupna zaveza je razčleniti konkretna poglavja in ukrepe  nacionalnega programa za normalizacijo in napredek Slovenije, in sicer tako, da bo transparenten, torej konkreten, oprijemljiv, izvedljiv in razumljiv za aktivne državljane Slovenije. Program naj pomeni jasno, določno in načelno alternativo usmeritvam aktualne vlade in koalicije, kot so razvidne iz koalicijske pogodbe. Ali bolje povedano, pomenijo naj alternativo programu za ohranitev obstoječega stanja slovenske invalidne predstavniške in medijske demokracije, državnega birokratizma, vmešavanja države v svobodno podjetniško pobudo, ter zaostalosti družbenih služb zaradi državnih monopolov. Ne dvomimo, da je obstoječi etatizem pravo leglo koruptivnosti slovenske globoke države, in glavno orodje, preko katerega  novi politični razred izkorišča slovenske delavce, uslužbence in upokojence. 
     

  7. Med preskušenimi izhodišči novega nacionalnega programa so na prvem mestu vrednote slovenske osamosvojitve, plebiscitarno utemeljene državnosti in ustavnosti, ter na referendumu 2003 preskušena ljudska odločitev za evropske in atlantske povezave. V prvi vrsti gre za zavarovanje človekovih pravic, za svobodno podjetniško pobudo, za pluralno politično, kulturno in medijsko prizorišče. Pobudniki nasprotujemo političnemu izključevanju in ekstremizmu desne in leve provenience. Naše glavno vprašanje je, kako pospešiti razvoj, da bi v čim krajšem času dosegli politično kulturo, produktivnost in kakovost bivanja razvitih zahodnih, najprej pa sosednih in osrednjih evropskih držav, kot so na primer Avstrija, Švica in Nemčija. Pri tem si želimo sodelovanja zlasti tudi s tradicionalno prijateljskimi  narodi srednje in vzhodne Evrope, s katerimi nas povezujejo skupne zgodovinske, politične in kulturne izkušnje. V mislih imamo  Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo.
     

  8. Ker zaznavno narašča podcenjevanje Slovenije in njenih predstavnikov v mednarodni skunosti, morajo biti nove slovenske pobude v Evropski uniji in Natu močnejše, bolj utemeljene in bolj prodorne kot je sicer običajno za partnerje in zaveznike. Katedrala svobode načrtujepoleg nacionalnega tudi evropski program, ki bi vseboval predloge za ravnanje v krizah, kot so ekstremna zadolženost, narodnostna in verska nestrpnost, migracije, uveljavljanje avtoritete moči namesto moči avtoritete, in druge. Predvsem nas zanima oblikovanje varne in učinkovito organizirane Evropske unije, ki naj bo enakopravna velikim igralcem na svetovnem prizorišču - Rusiji, ZDA, Turčiji, Kitajski ali Indiji.  V tem pogledu štejemo za ključne  ustavne inštitute Evropske unije njene urejene in varovane zunanje meje, demokratično odgovornost evropske vlade, ter federalno ureditev unije suverenih evropskih narodov in držav.
     

  9. Na tej podlagi se bo pobuda, ki jo imenujemo po domiselnem Plečnikovem načrtu slovenskega parlamenta, organizirala kot konvencija, ki bo delovala preko različnih oblik kot so okrogle mize, javne tribune in medijske, tudi spletne predstavitve, na katerih nameravamo sproti seznanjati javnost z idejami in predlogi naših članov in sodelavcev.
     

  10. Glavni  namen pobude torej ostaja perspektiva oblikovanja koalicije za slovensko vlado, ki bi bila zavezana  nacionalnemu programu reform za dokončanje slovenske tranzicije od bivšega nedemokratičnega sistema do normalne evropske demokratične, pravne in socialne države. Veljavna slovenska ustava že zagotavlja ustrezne pravne temelje, ki pa še niso v zadostni meri napolnjeni  s svobodno delujočimi ustanovami civilne družbe in tržnega gospodarstva. Tudi splet javnih in zasebnih inštitucij, ki zagotavljajo zdravje, izobrazbo, ustvarjanje in širjenje znanja, varno starost, socialno in okoljsko varnost ter kulturne in druge dobrine, je potrebno reformirati za zagotovitev sedanje ravni in za nadaljnji napredek blaginje ljudi, naroda in republike.  
     

  11. Tako razumljenega poslanstva se lotevamo z orodji intelektualne analize, kritike in avtorskih objav. V tem pogledu se veselimo sodelovanja z vsemi ljudmi dobre volje, ki jim je pri srcu blaginja državljanov naše republike.  Čutimo se zavezane izvirnemu nacionalnemu programu slovenske pomladi, ko je bila v zgoščenem zgodovinskem času  plebiscitno in ustavno izražene volje naroda in vseh državljanov Slovenije, ustanovljena slovenska demokracija, država in ustava.  
     

  12. V izogib morebitnim nesporazumom ponovno pojasnjujemo, da je naša pobuda rezultat svobodnega osebnega premisleka, ki ni povezan z našimi sedanjimi ali prihodnjimi inštitucionalnimi zadolžitvami in načrti. 

 

Peter Jambrek, Matej Avbelj, Romana Jordan, 

Majda Pučnik Rudl, Dimitrij Rupel, Tomaž Zalaznik, Jure Zupan

16. september 2018

Odprto pismo

V petek, 17. avgusta so se poslanci odločali o imenovanju mandatarja, ki bo oblikoval trinajsto slovensko vlado. To naj bi bila po sedanjih napovedih manjšinska vlada petih levosredinskih strank, v sodelovanju z Levico. Onkraj razumnega dvoma je, da ta vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita, ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna.